Mlada, pozitivna, ter predvsem resnična družina
spoznaj nas
 

Sem mlada mamica malega Maxa in punca mladega očka Jake. Jaz sem stara 22 let, on 21, Max pa šteje dobro leto in pol.

Smo mladi, nasmejani pa vendar z nogami trdno na tleh. Blog pišem, ker si želim svojo življenjsko zgodbo, ki sem jo spisala do zdaj in jo pišem še naprej predati vam. Ker vem, da majhne stvari spreminjajo življenja. Ker vem koliko malo je včasih potrebno, da nekomu polepšaš dan in mu pokažeš, da smo vsi na istem. Ker vem kako težko je včasih biti mama in zraven opravljati še tisoč poklicev, ki jih včasih nihče ne opazi.

Vem, da zna biti težko, a hkrati vem, da sta materinstvo in družina nekaj najlepšega na tem svetu.

Zato sem tukaj jaz, in zato smo tukaj mi.

Zato, da veš, da nisi sama.

 

Zadnje na Facebooku

Preden sem zanosila sem imela okrog sebe velik krog ljudi.

Kamorkoli sem prišla sem srečala nekoga poznanega.

A, ko so ljudje izvedeli, da bom nepričakovano dobila dojenčka je ves ta krog čudežno izginil.

Vsi, od tistih, ki smo se poznali samo na pogled do tistih, ki sem jih imela za prave prijatelje.

Če danes pogledam si upam trditi, da danes ob meni ni niti enega človeka, ki je prej sestavljal mojo družbo.

V nekem trenutku sem ostala praktično sama.
Brez pravega prijatelja na katerega bi se lahko naslonila v nevihti, ki sem jo doživljala.

Bilo mi je hudo.
Resnično.
Po eni strani se ti sesujejo vsi ideali, ki si si jih ustvaril o ljudeh okrog sebe in po drugi strani grozno boli, ko ob sebi ni več ljudi za katere si b il 1000%, da ti nikoli v življenju ne bodo obrnili hrbta.

In danes sem hvaležna.
Hvaležna sem vsem, ki so mi takrat umaknili roko.
Vsem, ki so se mi posmehovali.
Vsem, ki so mi zatrjevali, da sem se po domače povedano zaje*ala.

Zakaj?

Zato, ker, sem le tako lahko počistila iz svojega življenja ljudi, ki jim moja sreča, uspeh nista bila pomembna.
Ljudi, ki niso bili iskreno predani našim odnosom.
Lahko sem počistila površinske odnose.

Danes vem, da se je to zgodilo zato, da je nastal prostor za nove ljudi.
Tiste, ki so z mano v dobrem in slabem.
Tiste, na katere se lahko naslonim, ko mi je težko in prosljavljam, ko mi je lepo.

In kaj sem se naučila?

Da ni treba, da imaš okrog sebe 1000 ljudi in površinske zlagane odnose, ampak, da je pomembna tista mala peščica ljudi, ki te rine proti vrhu, joka s tabo, ko ti je težko in se veseli, ko ti je lepo.

To je smisel življenja.

Zaupaj mu. Ker točno ve kaj tisti trenutek potrebuješ. ❤️
... See MoreSee Less

View on Facebook

Mulček moj mali, ne dohitevam ga več. ❤️

Mislim, da smo danes imeli prvo vožnjo, ko smo se ves čas pogovarjali. Z ugasnjenim radiem in pozornostjo na vseh naših besedah.

Še včeraj sva se matrala z ma-ma danes pa... Govori kot "utrgan dohtr", pozna vse živali, poje pesmice, pozna vse barve v angleškem in slovenskem jeziku, šteje do 10 v obeh jezikih.

No, očitno je tudi youtube za nekaj koristen a, ne? ❤️
... See MoreSee Less

View on Facebook

Kdaj razmišljaš kaj bo tvoj malček počel v življenju, ko odraste?

Razmišljaš kdaj kaj si zanj želiš?

Si kdaj potiho želiš, da bi mu uspelo nekaj kar tebi v preteklosti ni?

Ne vem kaj si želiš ti, a vem kaj si želim jaz.

Tudi sama kdaj pomislim, da bi mali pri določenih stvareh dosegel več kot sem dosegla sama.

Želim si, da bi bil priden v šoli.
Želim si, da bi se ukvarjal s športom in v njem uspel.
Želim si, da bi bil uspešen na enem izmed perspektivnih področij.

Ampak...

Vse to si želim v nekem malem delu sebe.

V resnici mi ni pomembno s čim se bo ukvarjal.

Ne bom jezna, če bo prinesel domov kakšen cvek.
Ne bom razočarana, če se bo namesto v športu našel kje drugje.
Ne bom obupana, če se bo našel v ne najbolj iskanem poklicu.

Želim si, da je srečen.

Pa, če zaradi mene pleše balet ali domov pripelje fanta.

In to mislim iskreno.

Preveč je staršev, ki želijo skozi svoje otroke izživeti svoje nedosežene sanje in preveč je otrok, ki ima zaradi tega zaznamovano življenje.

Oni so oni.
In mi smo mi.

Imeli smo svojo priložnost. In imeli jih bomo še neskončno.
Marsikatere nismo "zagrabili" in je izkoristili v vsej veličini, a prišle bodo druge.

A oni.
Naši mali otroci.

Oni so na začetku svoje poti.
Pustimo jim, da svoje življenje živijo po svoje.

Pustimo jim, da se ukvarjajo s športom, ki si ga želijo.
Če ne želi igrati nogometa ga pa noro veseli kuhanje- pusti ga, naj kuha. Ne sili ga v nogomet samo zato, ker si si to želela ti pa ti ni uspelo.

No, pa saj razumete kaj je moje sporočilo, kajne?

Mi smo tu, da jih vodimo in podpiramo na njihovi poti- pa naj bo kakršnakoli že le, da za njih ni škodljiva.

In to, resnično škodljiva ne le v tvojih očeh.❤️
... See MoreSee Less

View on Facebook

Tale mala kepica... No, včasih je bil mala kepica.

Prav danes sem ugotovila, da je postal pravi mali fant.

Še ne dolgo nazaj ranljivo bitje, ki me je potrebovalo 24 ur na dan.

Danes... saj ne rečem, še vedno me močno potrebuje in še dolgo me bo, a že sedaj ni več enako. ❤️

Norice smo uspešno premagali in hkrati smo dosegli novo malo zmago. 🥇

Znebili smo se pleničk.

Zadnje čase se obremenjujem s tem, da je star že skoraj 3 leta pa ima še vedno pleničke in občasno dudo.

Razmišljala sem kako bi se tega lotila in nikakor se nisem domislila Maxu prijazne rešitve.

No, še enkrat mi je starševstvo pokazalo, da moramo poslušat otroka.
Namesto, da sem mu vzela pleničke in ga spravila v stisko sem počakala, da je sam pokazal, da je čas pravi.

In rezultat- suhi v manj kot enem tednu.

Ponosna sem do neba. ❤️

Pa saj vem, da se to tistim, ki še niso starši ne zdi nič takšnega, ampak starši malčkov vem, da poznate ta občutek ponosa! ❤️

Ja, rastejo prehitro. Veliko prehitro.

A v vsakem obdobju se poslovim od prejšnjega in novega zajemam z "veliko žlico".

Ah, biti mamica je nekaj najlepšega na svetu. Je tako? 🥇❤️
... See MoreSee Less

View on Facebook

Norice, niste nam všeč.

Začelo se je v petek, ko sem ga pripravljala za vrtec.
Opazila sem nekaj mehurčkov na pleničnem predelu in vedela, da je to to saj je v vrtcu ze dober teden viselo obvestilo o noricah v skupini.

Nisem se preveč sekirala, ker mi je bilo jasno, da enkrat jih pač mora preboleti in kazalo je, da bo šlo mimo brez težav in večjih muk.

No, pa je bilo vsako jutro hujše.

Nogice, stopala, rokice, dlani, obraz, vrat, trebušček, hrbet, usta, ušeska, lasišče, cel plenični predel... Ni mesta kjer ne bi bilo teh presnetih noric!

To, da izgleda res hudo je še najmanj.

Max je tretji dan dobil visoko vročino, vnela se mu je ritka, nehal je jesti in piti, kričal je cel dan in noč, da ga boli in, naj mu pomagam...

Veš tisto, ko bi za otroka naredil vse, a ne veš kako bi mu sploh še pomagal?

Včeraj sva šla k pediatrinji (v izolacijo😉), ker je tako kričal cel dan, da je pediatrinja mislila, da ima notranje norice ali pa tur.
No, na pregledu ni ugotovila posebnosti razen tega, da je ujel res hudo obliko noric.

Danes je že boljše.

Kupila sem mu vse, od bonbonov, pudinga, čokoladnega mleka...

Samo, da se je malo nasmejal in nekaj malega spravil vase.

Mi se cartamo in upamo, da čiiiiiiim hitreje mine! ❤️

Koliko so bili stari vaši otroci, ko so preboleli norice in kako so prenesli? 😊
... See MoreSee Less

View on Facebook
Prijava na novice

Prijava na novice

Želiš biti redno obveščena o novih vsebinah? Prijavi se na naše novičke. Obljubim, da ne bom smetila tvoj nabiralnik.

Uspešno ste se prijavili. Hvala!