Ko očka spregovori

Živjo še iz moje strani, da ne bo pisala samo Neya. Za začetek, da se malo predstavim. Ime mi je Jaka, kar večinoma veste že vsi. Med drugim sem se nekaj dni nazaj postaral na 21 let😀.

Še ko sem bil v srednji šoli sm bil verjetno takšen kakor večina najstnikov. S šolo se nisem ravno obremenjeval, ni mi šlo slabo, ampak še vedno ni bila moja prioriteta. Moji načrti so bili, da se po srednji šoli pač nekje zaposlim, zato sem šel raje na igrišče, da smo s prijatelji igrali košarko in se družili. Mislil sem si, da bo šola itak počakala. 
Skoraj vsak teden smo hodili žurat. Ker sem bil v dijaškem domu, je bila to itak cela procedura kako bomo ostali zunaj čim dlje, brez, da bi vzgojitelji delali štale 😂. 

In tako približno je izgledalo moje srednješolsko življenje. Se pravi, če povem z eno besedo sem bil kar malo navihan.😎

Seveda, vmes je bilo se nekaj neuspešnih ljubezenskih zgodbic in raznoraznih stvari, ampak pustimo to, to se dogaja vsem.😀

Vmes v teh štirih letih sm spoznal Neyo. Nekje v 3.letniku sva se začela malo bolj družit in najina vez se je samo krepila. Bila sva tako rekoč najboljša prijatelja. Če sem čist iskren si nikoli nisem predstavljal, da bom nakoncu ravno z njo.❤

A če pogledam čist realno, koliko punc je zunaj, ki so stokrat lepše, ali pa koliko fantov je, ki so stokrat lepši, pa še vedno je zbrala ravno mene in jaz njo. 

Prepričan sem, da nikoli več v življenju ne bom našel punce, ki bi me imela res tako iskreno rada, kot me ima ona, ki ji lahko res brezpogojno zaupam, ne da me je strah, če gre vn pa da skoz visim na telefonu kaj dela, kje je, s kom je… Pustim jo, da uživa, da se sprosti, ker vem da ji lahko 100% zaupam. 

Uglavnem, ko je ta najina pot postala malo bolj resna, sva se imela res lepo. Nobenih obveznosti, vsak je dela svoje (sluzba), videla sva se kolikor sva se pač lahko, skoraj nobenga kreganja (mal ga more bit 😂), res u izi vse. 

Ko pa je prišel  dan (2.2), ko  sva zvedela za Maxa, je bil to zame tisti trenutek najhujši dan v življenju. Na žalost je bila moja reakcija čista nasprotna kakor bi pač morala biti, ampak verjetno bi vsak v mojih letih odreagiral podobno. Če pa ne vsak pa večina.

Ko bi vi vedeli, kaj se je dogajalo v moji glavi. Res nepredstavljivo. Bil sem res čisto na tleh, spraševal sem se kaj bom zdej, kaj bo z vsemi mojimi cilji, mojimi željami. Res pač iz ene slabe stvari v drugo, navsezadnje kaj bo z mojim življenjem! Nisem pripravljen na tako odgovornost, star sem šele 20, FAAAAAAK!

Na isti dan je imel moj prijatelj rojstni dan. Seveda jaz njega pokličem, mu povem, da pridem do njega, ker mu mora nekaj povedat. Mislil je, da sva se z Neyo spet kej sprla al pa da ji neki ni uredu. Rekel mi je samo, naj vozim varno in počasi, ker ve kakšen sem, ko sem malo razburjen 😂. 

Zvečer, ko sem prišel do njega in mu kar naravnost povedal,  mi je njegova reakcija pomenila največ v tistem trenutku. Tista prva reakcija, prvi človek, ki je to izvedel. Bil je res iskreno vesel za naju in nama privoščil vse najboljše. Ta pogovor z njim  mi je totalno olajšal situacijo. 

In potem sva se z Neyo začela spopadat z raznoraznimi govoricami, ampak itak to pride zravn v paketu 😂.

Se opravičujem, ker tako na dolgo in široko pišem,a preprosto moram.😊

Julija, ko se je rodil Max, ko sem bil zravn v porodni sobi, sem presenetil še sam sebe. Na začetku sem si mislil ‘ fak kako bom jest tam notr kaj bom delou’,  na koncu sem bil pa glih tako, kot da bi sel na kavo.😂

Ko sem v roke prijel tisto majhno štručko, so bile vse govorice, vsi dvomi , vse vse vse, pozabljeni. Ko enkrat držiš svojga otroka v rokah je pa res neopisno, res neznam vam opisat tega pač res ne.

Par dni nazaj sem se prav zamislil. Razmišljam, ko gledam Maxa kako se že sam igra, kako že skoraj hodi, kako je gibčen in vsa ta njegova dobra volja, kako zelo je vesel, ko pridem iz službe, ko bi sam videli ta njegov pogled, njegov nasmeh, ko začne kar skakat po meni od veselja! In vsa ta ljubezen do njega tega, ampak tega se pa res NE DA  opisat, enostavno ne da, pa če bi si še tako močno želel. 

Res, ni mi žal za nič kar se je zgodilo! Seveda bi popravil kakšne stvari, noben ni popoln,a ne obžalujem ničesar. 

Fajn se mejte pa naslednjič bo Neya pisala naprej.😎


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s